»V kraju, kjer sem odraščala, smo pogosto poslušali zgodbe o skrivnih najdbah, tajnih izkopavanjih in skrivnostnih pustolovščinah. Le pozno ponoči si moral ostati v baru ali se ustaviti v majhni podeželski gostilni, pa si lahko slišal (...) zgodbe o okostnjakih in duhovih, pobegih in temi. Sklenila sem, da o tej večplastni zgodbi posnamem film.«

»Vsa čarovnija se je morala zgoditi v enem samem kadru, dolgem 14 minut. Igralci in ekipa, vse je moralo biti popolno in hkrati se je morala v kadru zgoditi potrebna atmosfera. Vse to nam je v dvaindvajsetih ponovitvah uspelo samo enkrat. Naš trud je bil poplačan in takrat sem bila res zelo vesela.«

»Želim si, da bi pisalo samo: uživajte v vožnji«

»Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela.«

»Ko smo se projekta lotili, nisem mogla razumeti Elminega stališča, tega, da je odpustila svojemu napadalcu. To ni bilo v mojem spektru čustev: sama ne bi nikoli odpustila. Elma mi je pojasnila, da je bilo zanjo odpuščanje edini način, da je našla mir, da je lahko živela naprej.«

»Pot stranpot v produkciji Spok.«

»To je zgodba o negotovostih življenja, o naključnih srečanjih, ki združijo agresorja in žrtev, obujajo bolečo preteklost; to je zgodba o nemogočih vezeh, o ljubezni in absurdu.«

»Omejitev človeškega življenja je večna tema vseh mojih filmov, in če že nimam odgovora na to, kako to preseči, se trudim, da so vsaj podobe v filmu videti, kot da nimajo konca.«

»Gre za kratek izlet v zgodovino intimnosti podeželske babice.«